Skip to content

O nekaterih drugih: štirje eseji o preobilju

Avtor: Gorazd Kocijančič

Del zbirke: Koda

Kategorija: Filozofija


  • leto izida: 2016
  • št. str.: 471
  • isbn: 9789612841805
  • cena: 34,00 EUR

O knjigi

Globoko v sebi skrivamo drugo prepričanje – in tam je skrita »resnica« niča. Naš nič, moj nič, potencialni nič hipostaze – je nič vsega. [...] Ta anhipostatični nič je skrivna vednost civilizacije, ki je prišla do jasne artikulacije v nihilizmu, s kakršnim smo se srečali na začetku. Zaradi tega niča se ljudje ubijajo – v globini se jim zdi odpošiljanje drugega v nič najhujša kazen in najlepše maščevanje. Zaradi njega ljudje ubijajo sebe. Zaradi njega ljudje obupano zrejo v svet kot izpraznjene maske, izsušene gmote mesa, iz katerih je odtekla kri, še preden so umrli. Zaradi njega ljudje pijejo in se omamljajo, da pozabijo – pozabijo prav na ta nič. Zaradi njega se oklenejo divje transgresivne ljubezni in nore naslade, najsi jo daje kdorkoli ali karkoli – da bi imeli občutek, da so živi, čeprav v globini vedo, da niso več. Da bi njihov ugašajoči plamen zažarel, preden ugasne – a je že ugasnil. Zaradi njega ljudje iznajdevajo skupne zgodbe, od mitov do ideologij, da bi pozabili, kako vse to ni nič, ker nič preži v globini njih samih. Zaradi njih se izgubljajo v predmetnem, v stvareh in premoženju, v projektih in načrtih, kopičijo stvari, proizvajajo, poistovetijo sebe s svojim delom. Zaradi njega se upirajo in zaradi njega pokoravajo. V vsem tem, sredi vsega kraljuje mračni nič. To je njegova igra. Vse to je njegov ples.

Recenzije

»Po knjigah Razbitje ter Erotika, politika itn. Gorazd Kocijančič sklene obsežno trilogijo za uvod v njegov filozofski sistem. Gre za nekakšno sintezo, za angažirani miselni iztek, ki mnoštvo potencialnih naukov in fenomenov prečisti v štiri pojme (O živalih, O sanjah, O ekscesu jezika, O mračnem niču) in z njimi zareže v sodobno preobilje. Kot prvi »drugi« se v tej enačbi znajdejo živali, ki smo si jih, kot tudi naravo v širšem smislu, prilagodili z ljubeznijo, ki je bolj ljubezen do delov sebe kot pa do njih, ki so drug(ačn)e od nas. Avtor ni prizanesljiv niti do religijskih mislecev in do odnosa danes verujočih, ki prepogosto zagovarjajo oblastnost »krone stvarstva«. V eseju o sanjah Kocijančič prevprašuje naš pokroviteljski odnos do duševnosti in ugotavlja, da šele sanje s svojo nepredvidljivostjo ter z drugostjo svetov, ki jih odpirajo, dopolnjujejo našo budnost in nas delajo metafizična bitja. Jezik se mu kaže kot predzadnji misterij, kot vzbujevalec številnih protislovij in hkrati most med različnimi ontologijami, medtem ko filozof zaključi svoje delo z mračnim ničem, ki ljudi ne peha le na rob obupa, temveč nas žene v različne posvetne skrajnosti. Toda ravno razumevanje funkcije mračnega niča lahko človeku omogoči, da preseže nihilizem in se odpre življenju. Gre tudi za eseje o ponižnosti pred silami … v nas samih.(Žiga Valetič; Bukla)«

O avtorju

Več o avtorju