Skip to content

Orgije

Avtor: Tomaž Šalamun

Del zbirke: Beletrina

Kategorija: Klasika, Slovensko leposlovje, Poezija


  • leto izida: 2015
  • št. str.: 93
  • isbn: 9789612840440
  • cena: 21,00 EUR

O knjigi

Tomaž Šalamun nam v svoji poeziji odstira tančice in nas pripušča v sam izvor pesniškega ustvarjanja. Jezik, tako kot vesolje ob svojem nastanku, je namreč ena sama orgija, in Šalamunovi verzi – še posebej v zadnjih dveh desetletjih – so obenem akterji in priče geneze kozmosa. Na začetku, pravi teorija velikega poka, se je prostor raztezal z nepredstavljivo hitrostjo. V Orgijah so hitrosti jezika precejšnje, glasovi jasni, magma eruptivna. Obenem so prisotni ostri ritmi in močni obrisi zgodb. Pesmi, kot planeti, dobivajo svoje konture pred našimi očmi, postajajo prepoznavni, domači, presunljivo poseljeni z življenjem. Beli, atmosferski prah besed amalgamira. Kot v ljubezni. Zaradi ljubezni. Kajti prave orgije se lahko odvijajo le tam, kjer je vse jasno in je znotraj te jasnine prisotna ljubezen. V teh pesmih je Šalamun na vrhuncu svoje ustvarjalne moči. Orgije so zbirka, ki bo znotraj razkošnega opusa mednarodno najbolj vplivnega slovenskega pesnika vseh časov ostala zapisana kot ena njegovih mojstrovin.

Recenzije

»Šalamun je v skoraj pol stoletja napisal več kot štirideset zbirk in zaznamoval vse pesniške generacije pri nas, hkrati pa v marsičem spremenil tok svetovnega pesništva. Bil je vdani učenec Rumija (13. stoletje), in to veliko preden je perzijski velikan postal najbolj prevajani pesnik na svetu. Za Šalamunovo inventivno poezijo je značilen brutalni vitalizem, stalno prevračanje besed in smislov v iskanju novih pomenov, ki svet toliko zavozlavajo, kot ga tudi razvozlavajo. Pri tem je bil vedno dosleden – vsakokrat, ko si ga prijel v roke, si lahko računal na več istega, a povedanega na nov način. Temu sledijo tudi Orgije, prva zbirka, ki je izšla po pesnikovi smrti, in morda zadnja, ki jo je sestavil sam. Orgije kot brezkompromisno zrcalo divjih časov, pa tudi kot zrcalo človekovega notranjega sveta, v katerem se vse kreše in tekmuje za pozornost, za prevlado in besedo. In navsezadnje orgije kot zrcalo pesniškega jezikovnega sveta, kjer ni pomena nikoli dovolj, a ga je hkrati vedno preveč, zato ga je treba stalno nalagati in razkladati, naprej in nazaj, gor in dol, saj se šele v tem rojevajo vzdušja, ki iz tekočega mleka izvlečejo mehko maslo. »Jej moje srce. Nadaljuj z uro.« (Žiga Valetič, Bukla)«

O avtorju

Tomaž Šalamun (1941 – 2014) se je rodil v Zagrebu. Njegova pesniška zapuščina velja za ključno točko preloma slovenske povojne pesniške tradicije. Šalamun je doživel največji odmev v zgodovini slovenske poezije v tujini in pustil pečat na pisanju več generacij slovenskih pesnikov. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med številnimi nagradami je prejel Jenkovo nagrado, Prešernovo nagrado in evropsko nagrado za poezijo.

Več o avtorju