Skip to content

Podoba misli

Avtor: Stojan Pelko

Del zbirke: Koda


Ni na voljo
  • leto izida: 2007
  • št. str.: 265
  • isbn: 9789612420949
  • cena: 15,00 EUR

O knjigi

Sodobna filmska publicistika in teorija se je ob prelomu stoletja (ki je bilo od vsega morda najbolj ravno stoletje svetovnih vojn in filma) obrnila nazaj k statusu podobe. Ko ji je zmanjkalo zaveznikov v lingvistiki, semiologiji, naratologiji in psihoanalizi, je status filmske podobe skušala premisliti skozi ponovno soočenje z likovno umetnostjo. A kaj, ko je v galerijah in muzejih, na Bienalih in Dokumentah – tam torej, kjer je iskala trdne pojme o oprijemljivih podobah – naletela ravno na izmuzljive video instalacije in gibljive perfomanse, na dokumentarne posnetke in resničnostne šove! Spoprijem filma z lastno (s)likovnostjo zato ne gre le prek likovnega, ampak nujno tudi prek pojmovnega: kaj je podoba, kaj gibanje, kaj podoba-gibanje – in kdaj ta ujame čas? Kdaj podoba postane podoba dobe?

Recenzije

»Gre za precej predelan in dopolnjen doktorat, v katerem je avtor analiziral genezo ključnih pojmov filmske teorije Gillesa Deleuza in njihov vpliv na razvoj filmske misli ob koncu dvajsetega stoletja. V tu in tam zahtevni teoretski razpravi pa najde veliko užitkov tudi običajni cinefil, saj Pelko s svojo občutljivo in navdahnjeno pripovedno spretnostjo pred nas razgrinja vsebine posameznih gledaliških ali filmskih prizorov in jih z veščo interpretativno roko pripenja na trdno teoretsko ogrodje. Ob tem imajo njegova teoretska razmišljanja pogosto tudi povsem praktične implikacije. Recimo: če naj bi imela na primer Dogma 95 na eni strani v splošni zavesti mesto inovativnega manifesta »nove« metode filmske produkcije, ki naj bi v svojem prvinskem bistvu zanikala dotedanjo logiko snemanja filmov, je bil po drugi strani to »izvorno zgolj dialog dveh avtorjev, ki mu je bil po vsega nekaj letih pripravljen prisluhniti dobesedno ves filmski svet«. Če torej vprašate Godarda, so »tako ali tako vsa filmska gibanja, ki so jih pozneje opisovali kot ključna in kot nekakšne povzetke zgodovine, nastala tako, da so se trije ali štirje ljudje pogovarjali med sabo«. Jasno, lahko pa se knjige lotite tudi drugače in začnete s tezami v uvodu, kjer je Deleuze v knjigi Nietzsche in filozofija zarisal Novo podobo misli. (Samo Rugelj, Bukla)«

O avtorju

Več o avtorju