Skip to content

Prebujanja

Avtor: Sebastjan Pregelj

Del zbirke: Beletrina

Kategorija: Slovensko leposlovje, Kratka proza


  • leto izida: 2011
  • št. str.: 122
  • isbn: 9789612423476
  • cena: 22,00 EUR

O knjigi

Prebujanja niso tipična zbirka kratke proze – vsako od zgodb sicer lahko beremo samostojno, a zbrane tvorijo širšo »nadzgodbo« in se kažejo v novi luči. Glavni junak(i) se v vseh prebuja(jo) – včasih v našo skupno vsakdanjost, soočen(i) s tistim, česar raje ne bi videl(i) (nasiljem, alkoholizmom, spolnimi zlorabami, homofobijo), drugič v svet fantastičnih podob, značilnih za Pregljeve literarne pokrajine. To so zgodbe, ki se preberejo na dušek, odmevajo še dolgo in prebujajo s številnimi vprašanji: si pripravljen videti ali bi raje mižal? Živiš smiselno ali pač tako, kot se ti zdi najlažje? In ne nazadnje: sanjaš ali ne? »Si prepričan, da obstajaš v resnici, ali pa so si tudi tebe izmislili?«

Recenzije

»Po treh v javnosti odmevnih romanih (Leta milosti, Na terasi babilonskega stolpa, Mož, ki je jahal tigra) se Pregelj vrača h kratki prozi. Zgodbe, ki se vse začenjajo s prebujanjem, lahko beremo samostojno, čeprav bralec kmalu dobi občutek, da gre za enega samega pripovedovalca, ki odrašča, ljubi in si vedno znova zatiska oči pred stvarmi, ki jih noče videti (posledično pa doživlja občutke krivde in sramu). Kot rdeča nit se skozi zgodbe izrišeta dve osrednji temi – družbena problematika in ljubezen. Zgodbe s prvo temo nas želijo opozoriti, da nasilje, alkoholizem (Beatifikacija), spolne zlorabe (Srebrna raketa, Vrnitev) ali homofobija (Frenk in Pit) niso le del časopisnih novic. To se prav lahko dogaja v naši ulici, našem bloku ali celo za vrati sosednjega stanovanja. Druge so vezane na ljubezen (do deklice, punce, ženske, ki ji je v vseh zgodbah ime Katarina) – kot vir moči, svetlobe in optimizma (Moja ljubezen, Ogenj ljubezni, Veter in misel). V vseh se prepletata realni in fantazijski (sanjski) svet, v okvir pa jih spretno zajameta prva in zadnja zgodba. Če na prvih straneh prebujeni pripovedovalec natrese nabor ponotranjenih pravil, ki nam jih že v otroštvu vcepi družina (ali širše družba), pa se za konec obrne sam vase s ključnimi vprašanji, ki si jih postavljamo: Kaj je v resnici pomembno? Kdo sodi in razsodi? Če bi dobil še eno priložnost in bi se življenje začelo znova, kaj bi delal in kdo bi postal? Branje, ki nam postavi številna vprašanja in ki nam ne pusti zapirati oči pred realnostjo (četudi je kruta), pusti pa nam vsaj sanja(ri)ti.«

O avtorju

Več avtorjev

Več o avtorju