Skip to content

Žive besede in prodorne misli

antologija slovenske esejistike prve polovice 20. stoletja

Avtor:


  • leto izida: 2013
  • št. str.: 324
  • isbn: 9789612429089
  • cena: 24,00 EUR

O knjigi

Osem let po izidu Aristokracije jezika in duha, antologijskega pregleda esejistike druge polovice 20. stoletja, je pred nami delo, ki se posveča začetkom minulega stoletja. Dr. Miran Štuhec je iz razvejenega korpusa slovenske esejistike izbral besedila, ki v avtorsko prepričljivem in slogovno izbrušenem slogu osvetljujejo ustvarjalne potenciale časa, ki sta ga zaznamovali predvsem obe svetovni vojni. Štirinajst avtorjev in prav toliko esejev, od najstarejšega, Cankarjevih »Podob iz sanj«, do najmlajšega, »Komu zvoni« Juša Kozaka, prek različnih praks določa poetiko slovenskega eseja v letih od 1900 do 1950, in to v najširšem smislu – problemskem, jezikovno-slogovnem in idejno-nazorskem. Pisci si zastavljajo vprašanja o umetniški svobodi, subjektivni in objektivni resnici, narodovi samobitnosti, njegovi kulturi in zgodovini, poglobljene obravnave pa so deležni tudi aktualni dogodki, v katerih se nemalokrat odraža delitev na katoliško in liberalno ideološko strujo. Delo, ki je opremljeno z izčrpno študijo in beležkami o avtorjih, želi promovirati najvidnejše slovenske esejiste in pokazati, kaj je bilo relevantno v njihovem času in kaj je v esejističnozgodovinskem smislu pomembno tudi še danes.

Izbral in uredil Miran Štuhec

Recenzije

»Po antologiji slovenske esejistike po drugi svetovni vojni – zbirki besedil, ki so prikazala širok razpon intelektualnega okolja v tem obdobju, je profesor Miran Štuhec sestavil tudi antologijo esejev iz prve polovice 20. stoletja. V njej je manj besedil, izbrana pa so glede na današnjo pomembnost. Prevladuje tematiziranje umetnosti, umetnikovega statusa in progresivnosti (še posebej aktualen je Vidmarjev dialog med ljubiteljem in kritikom). Za razliko od Ivana in Izidorja Cankar, Otona Župančiča, Ivana Prijatelja, Mirana Jarca, Valentina Vodnika in Iva Brnčiča sodi Kocbekov esej med redke, ki se že v izhodišču umaknejo iz očetnjave in o njej razmišljajo posredno, skozi Premišljevanje o Španiji. Ob bok se mu postavi Kozakov Komu zvoni? – razmislek o Hemingwayu kot kronistu vojne, medtem ko Bartol opiše ponotranjeno dojemanje Freudovega dela in lika. Božidar Borko je razmišljal o arhitekturi in urbanizmu Prage, Anton Ocvirk o ruskem filozofu Leonu Šestovu, Bratko Kreft pa o Krleži. Tokrat še povsem brez ženskega glasu.«
-(Žiga Valetič; Bukla).

O avtorju

Več o avtorju